Slovenci smo več kot očitno ljubitelji čokolade, saj je po vsej deželi vsako leto moč obiskati kar nekaj festivalov čokoladnih dobrot in sladkih umetnin. Tako ste lahko čokoladnih ust vse od Maribora, Podčetrtka in Ljubljane pa do Gorenjske in Primorske. Eden največjih čokoladnih dogodkov pri nas je vsekakor Radol’ca, ki na Gorenjsko vsako leto privabi množice ljubiteljev čokolade, festival pa spremljajo številni dogodki in delavnice, kuharski šovi ter zabavni program. Pred leti so navduševali celo s čokoladno modno revijo in poslikavo telesa s čokolado. V Podčetrtku v sklopu festivala Vino in Čokolada slavijo še dobro rujno kapljico, v Mariboru, kjer so letos prvič pripravili Mednarodni festival čili in čokolada čilije, Ljubljano pa vsako jesen posladka Čokoljana. Sladko je tudi ob morju, na tradicionalni Sladki Istri, kjer pa se slaščicam iz čokolade pridružuje še številno drugih (po)cukranih dobrot.

Čokoladno sezono je otvoril 1. festival čili in čokolada, ki sem ga obiskala v Mariboru. Na trgu Leona Štuklja se je na prvem festivalu predstavila dobra bera slovenskih čokoladnic,  žal ne čisto vse. Če bi me kdo iskal v množici, bi me našel po lužici sline, ki se mi je cedila, medtem ko sem potiskala otroški voziček, v eni roki držala fotoaparat, z drugo lovila svojega navihanca stran od stojnic, njihovih transparentov in balonov. Vmes pa še brisala njegove čokoladne roke in poskušala okusiti košček ali dva čokolade vseh oblik in okusov.

Čili me ne prepriča, niti v kombinaciji s čokolado, čeprav moram priznati, da so nekatere izvedbe kar zanimive. Obiskala sem vse stojnice, najbolj pa so me prepričale dobrote pri Moja čokolada, Passero, Teta Frida. Najbolj neizviren in precej bizaren se mi je zdel čokoladni kebab, velik blok na tanko rezane čokolade postrežene v običajnih francoskih rogljičkih, delo sicer priznanega slaščičarja Gorazda Potočnika. To si lahko narediš doma tudi sam, kupiš rogljičke in nastrgaš čokolado (ali bolje namažeš z nutello), pa je! Dogajanje na sicer solidnem festivalu je bilo bolj umirjeno, v stilu sobotnih tržnic, ampak glede na to, da nisem visela ves dan tam, o dogajanju ne morem pravzaprav zares soditi. Še pridem? Morda, če bo ponudba pestrejša.

       

       

Lahko pa vsaj nekoliko bolj ocenim drugi festival, večji, odmevnejši in že tradicionalen. Čokoljana, ki je že tretje leto zapored zasedla osrednji prostor ljubljanske tržnice. Predstavili so se zagotovo vsi večji ponudniki čokolade pri nas in vesela sem, da so večji del prostora na Pogačarjevem trgu dobile stojnice, ki imajo v svoji ponudbi čokolado, z izjemno stojnice z običajnimi kokicami in s sladkorno peno. Nope, ni bila čokoladna. Gužva je bila nepopisna, ker se je gneča mešala z obiskovalci, ki so opravljali jutranje sobotne nakupe na tržnici. Komaj si uspel pogledati, kakšna je ponudba, kaj šele poškljocati in kaj poiskusiti. Slednje pač ni bilo enostavno, kar je moja največja kritika festivala. Če gre za neke vrste predstavitev, potem pričakujem, da ponudniki svoje izdelke tudi ponudijo za pokušino. Napak! Pri skoraj večini stojnic ni bilo na voljo nič za ‘testiranje’, ampak so majhne koščke celo računali. Ne vem, kako so si zamislili, da pri nekaterih čokoladnicah, kjer imajo v ponudbi vsaj deset plus vrst, izbereš tiste, ki bi ti naj bile všeč. 1 evro za tri (mini) koščke čočkolade. Totalno pretiravanje! Mi je jasno, da je veliko ljudi, ki bi se samo sladkali, pa nič kupili, ampak to je neke vrste marketinška akcija, promocija, pri kateri se pričakuje tudi nekakšen input s strani podjetja, seveda v degustiranju.

Druga stvar, ki me je zmotila, pa je resnično slaba kreativnost domačih čokoladnih izdelkov. Na šteivlnih stojnicah so buhtele od otroških in najrazličnejših figuric iz drugorazredne čokolade, ki vse svoje adute stavijo na videz, od prežvečenih oblik zarustanega ‘orodja’, ki je v Belgiji navduševal že pred leti, do čokoladnih telefonov, Hello Kitty figuric, čevljev in šmink. Zame povsem neokusno!  Čez prste sem pogledala le spodnjim buč(k)am, čeravno je bil dogodek tik pred nočjo čarovnic.

Mi je bilo pa všeč na primer, da sem prvič lahko preizkusila čokoladno vino, belo in rdeče Hiše trt, vina in čokolade Kunej. Belo vino je imelo zame izrazitejši okus in vonj po čokoladi kot rdeče, sta pa oba zelo pitna in povsem korektna. Ju bom z veseljem kdaj uvrstila med aperitive ob kakšni pogostitvi. Glede na to, da gin podira vse rekorde po priljubljenosti na Instagramu, je bilo pričakovati tudi spoj gina in čokolade. Gin Truffle so plod sodelovanja slovenske znamke gina Limbay Gin, ki temelji na ingverju ter znamke Evana Sweets.

 

      

      

      

Že čez slabih 14 dni se prvič odpravljam na Festival Čokolade preko naših meja, natančneje v Opatijo. Komaj čakam, kakšna sladka in morda tudi grenka presenečenja me čakajo, kaj je pri naših sosedih popularno, kaj je omamno dobro in kakšno domišljijo imajo tamkajšnji ustvarjalci čokoladnih slaščic. Se beremo dalje!