Dvojna doza javorja je bila v hladnem jesenskem jutru (najboljšem delu dneva za okušanje novih tablic) povsem na mestu. Ob gledanju frfotajočega rumeno rjavega listja, ki odpada še s preostalih drevesnih vej, sem se zavedla, da se bliža zima. In z zimo so povezani bližajoči se prazniki, s prazniki sneg, s snegom pa Kanada. Kanadski čokoladi Maple Crunch z okusom javorjevega sirupa sta prišli v paketu. Ena mlečna in druga temna. Jin in Jang.

Bolj tradicionalne sestavine pač ne bi mogli izbrati, saj je severno ameriška država daleč največja proizvajalka javorjevega sirupa, javorjev list pa je tudi osrednji element njihove rdeče-bele zastave. Javorjev sirup je običajno narejen iz drevesnega soka sladkornega javorja, črnega in rdečega javorja. Vsak javor ni primeren, pod ‘nož’ gre namreč le tisti, ki je najmanj desetletje pred abrahamom. V deblo zarežejo oziroma zavrtajo luknje iz katere črpajo drevesni sok, pri ‘operaciji’ pa so zelo previdni in tako ne povzročajo škode drevesu, saj se skorja zaraste. Ko bi lahko tako obnovitveno lastnost imeli tudi homo sapiensi in bi gubice čudežno izginile! No ja, saj če poješ dovolj čokolade, se tudi gubice ne vidijo več tako zelo ;))))

Okus:

Temna čokolada: že ko sem odvila bel ovitek, me je intenziven rahlo lesni vonj v hipu opomnil, da je glavna sestavina javorjev sirup, ki so ga uporabljali že ameriški Indijanci. Hrustljavost je primerna poimenovanju na embalaži, okus pa prijetno sladko grenak. Pričakovala sem bolj grenak okus, saj je temna čokolada sama po sebi grenka, javorjev sirup pa je prav tako bolj na grenki strani kot sladki.

Mlečna čokolada: to pa je že veliko bolje, kar se tiče sladkobe. Sama nisem največja ljubiteljica temnih čokolad, zato mi je seveda ljubša mlečna različica. Okus javorjevega sirupa je malce manj izrazit, veliko hitreje sem odščipnila še en košček. Nevarnost, da bi  zmazala kar celo? Niti ni, a vseeno je čokolada prijetnega okusa. Hrustljavost je malce manj izrazita, čokolada pa se hitreje razstopi v ustih.

Seveda ne bi bila prava preizkuševalka, če ne bi poiskusila obe naenkrat. Rezultat? Usta polna čokoladne eksplozije, kot bi se izrazili številni slovenski masteršefi. V prevladi okusa pa premočno vodi temna čokolada.

Oblika:

Na videz sta tablici in embalaža skoraj identična, le barva ju izdaja. Mlečna različica je rdeče barve, temna sive, prav tako se razlikuje sama čokolada. Tanka tablica z mrežasto oblikovano vrhnjo plastjo je presenetljivo bolj prijetna za grizljanje od tistih debelih, v katere moraš tako močno zagristi, da si skoraj izpahneš čeljust. Nikoli nisem razmišljala o debelini čokolade, dokler nisem zagrizla v tile dve suhici. Pomankljivost sem opazila pri lomljenju, saj ne moreš odlomiti točno enega koščka (odličen izgovor, da ne poješ le enega). Dokazno gradivo o lomljenju se nahaja zgoraj in spodaj, v fotoaparat pa sem ga ujela tik preden je moj možek planil na preostanek moje čokoladne laboratorijske analize.

Ocena: 3 in 4 (mlečna in slajša, kajpak)

 

img_4198