Če ste pomislili, da sem morda na shujševalni dieti (pfa, kaj je že to?), na centru za zdravljenje odvisnikov od čokolade, sedo onemoglega nasitila sladkih pregreh ali bognedaj obupala nad čokolado, se motite. Vzela sem si malce daljšo pazo, a ne za čokolado, temveč za mojo drugo ljubezen. Divjanje in lovljenje mojega najljubšega sladkorčka po stanovanju in čokoladne stopinje ne gredo ravno z roko v roki.

Priznati moram, da se moj novi bodoči dežurni preizkuševalec še ni srečal iz oči v oči z rjavimi, belimi in črnimi tablicami. Pa ne, da mu je ne bi privoščila, ampak sem mnenja, da lahko otroci na sladkarije še malce počakajo. Itak potem vse nadoknadijo 😉 Več kot nadoknadijo! Želela bi ga naučiti, katera je dobra čokolada, uživati v slaščicah in mu najprej ponuditi zdrave različice. Da ne bo kot mami, ki ne (z)more brez čokolade.

V tem času sem pojedla n-število čokolad, saj me je materinstvo izželo in energijo sem še kako potrebovala. V moji nakupovalni košarici se je zvrstilo veliko okusov in največ pluskov še vedno dobijo bele čokolade. Imela sem nekaj precej slabih izkušenj, tudi s tablicami, ki veljajo za ene boljših, ampak, ker sem se odločila, da začnem s pozitivom, bom na njih pozabila. Aja, pa zbiram predloge, katere okuse in tablice naj napadem v prihodnosti! Nom, nom, kot bi rekel moj bodoči partner za čokoladne zločine :))